Partnerska/zakonska terapija in družinska terapija  - za osvežitev, krepitev in povezanost vašega odnosa s partnerjem in otroki.

 

Strokoven pristop in izkušnje 

z več kot 9 letno prakso po podiplomski izobrazbi, jo izvajata zakonca (17 let) v Ljubljani in na Ptuju.

 

Preberite več o naši partnerski / zakonski terapiji

 

Predavanja in delavnice za pare in starše - da boste lažje učinkoviteje medosebno komunicirali, se več smejali, se lažje zbližali in povezali. Le ta so zabavna in sproščujoča. Namenjena so vsem, ki želite občasno osvežiti vaš partnerski odnos ali znanje pri vzgoji otrok. Kaj pravijo udeleženci?

 

 

Oči, mami, saj nisem tako žleht

Bolje biti hudič v svetu angelov,

kot angel v svetu hudičev

                                 Robert W. Firestone

 

Čuteča prilagoditev očeta in mame na otrokove potrebe se začne že s prvimi potrebami dojenčka, ki jim mama intuitivno sledi. Otrok, ki je ljubljen, objet in sprejet zaupa, da bodo njegovi starši na voljo, ko jih bo potreboval, da bodo odzivni in v pomoč, ko bo naletel na neugodne in zastrašujoče situacije. Mama, ki je senzitivna na otrokove potrebe,  ljubeča in odzivna, ko otrok  potrebuje njeno tolažbo in podporo, bo v otroku vzpodbudila občutek, da je svet  varen prostor, kjer lahko svobodno izraža svojo otroško kreativnost in spontanost.

Vendar pa je razvoj otroka zelo dinamičen in poln nepredvidljivih in nekontroliranih vedenj, ki starše velikokrat ogrozijo v njihovem notranjem svetu. Pri starših, ki v sebi nosijo veliko potlačene jeze, lahko vedenje njihovega otroka sproži v njih močne občutke besa in nekontroliranih izbruhov. Večina staršev čuti krivdo, ob jezi, ki se jim premuja ob otroku, s čimer zelo veliko energije vložijo v vzpovstavljanje kontrole nad svojo sovražnostjo. Ker se starši svoje jeze bojijo, jih otrokovo nemirno vedenje, ki je lahko izraženo v preoblačenju zjutraj, ko se mudi v vrtec, zavračanju hrane, pisanju po zidu, metanju na tla za dosego svojega cilja, kričanju, nekontroliranem udarjanjanju bratca, prebudijo pri starših tiste notranje odzive, ki so ostali kot zapis iz časa njihovega otroštva. V takšnih situacijah je otrok zaznan kot žleht, nagaja staršem in je razlog za starševsko jezo in razdražljivost. Če starš izbruhne v svoji jezi in besu, je otrok zaznan kot tisti, ki ga je izzval. Če se ta način vedenja in odzivanja staršev ponavlja, postane otrok nadloga in tisti, ki je vedno žleht in jezi starše. Tako se s svojim pasivno-agresivnim vedenjem nauči vzpodbuditi pri starših jezo, ki mu obljublja najglobji stik in odnos, ki je najglobje zavezujoč.

Zelo lepo opiše čustveni svet žleht otroka Firestone, ko pravi: bolje biti hudič v svetu angelov, kot angel v svetu hudičev. Otrok svoje starše idealizira in jih doživlja kot popolne, vse kar je

slabo in žleht pa vzame nase, saj je to edini način da preživi v svetu, ki mu ne omogoča varnosti, sprejetosti in pripadnosti.

Tak otrok nima zaupanja, da bo ob iskanju pozornosti in tolažbe dobil iskano pomoč temveč, da bo zavrnjen in nesprejet v svojem doživljanju. Starši lahko celo grozijo otroku, da ga bodo zapustili, s čimer kontrolirajo in regulirajo otrokovo vedenje v za njih sprejemljivejši način izražanja otrokovih odzivov, s tem pa svoj ponotranjeni model odzivanja njihovih staršev in reguliranja čustvenih stanj prenesejo na otroka.

Način nagajanja, ki ga otrok izbere kot startegijo, ima za cilj zadržati mamo in očeta v bližini in dostopnosti. Torej otrok že zelo zgodaj kaže tendenco k socialnim interakcijam, kjer bo nenehno kriv, tisti, ki nagaja in je neustrezen v okolju, ki pričakuje pridne otroke. Ker ne zmore najti stika na način, da bi začutil objem, vzpovstavi stik na osnovi zlorabe in postane grešni kozel v družini.

Tako lahko že zelo zgodaj opazimo tipični vzorce interakcij med starši in otrokom. Ob vedenju, da so starši dostopni in odzivni, ko jih otrok potrebuje, se le ta lahko počuti dovolj varno, da sproščeno izraža svojo otroško igrivost. Sprva so ta raziskovanja omejena na bližino matere, kasneje sredi tretjega leta pa otrok postane dovolj zaupljiv, ter poveča čas odmika in razdaljo od matere, sprva za pol dneva in kasneje za ves dan. V adolescenci se njegove raziskave lahko razširijo na več tednov ali mesecev, vendar varno domače področje še vedno ostaja prostor, ki nujno mora ostati za optimalno funkcionalnost posameznika.

Otrok s svojim izzivalnim vedenjem išče bližino. Ker pa je odnos vzpovstavljen na osnovi fizične zlorabe (otrok je vedno tepen, ko kaj všpiči), je to zanj najglobji odnos, ki ga ima s starši. V takšnem odnosu je opaziti tudi zanikanja otrokovih negativnih čutenj, zatiranje njegovega negativnega čustvenega izražanja in minimiziranje otrokovih potreb po tolažbi in bližini.

Zgodnje življenske izkušnje vplivajo na otrokovo organiziranost, funkcionalnost in razvijajočo notranjo strukturo, kar vpliva na njegovo mišljenje in vedenje.  Zato izpostavljenost agresivnim starševskim tendencam, lahko rezultira v ponotranjenim modelom sveta kot sovražnega. Če otroci doživljajo svet kot sovražen, bodo lahko razvili nasilno in agresivno vedenje, podobno njihovim staršem.

Temeljni vzorec iskanja stika med otrokom in odraslim se ohrani celotno  življenje  in vplivajo na vzorce vedenja v  odraslih odnosih. Rezultat starševske vedno znova ponavljajoče se zavrnitve otroka, ko je le ta v svoji največji otroški ranljivosti iskal stik s starši, je ponotranjen model, kako v odrasli dobi navezati stik z drugimi. Občutje zavrnitve, kazni in nesprejetosti,  se prenese v odraslo dobo in vpliva na naše medosebne odnose. Zato se odrasli pogosto izogiba bližini, strah ga je toplega in ljubečega odnosa, saj v sebi vedno znova doživlja strah, da bo ponovno zavrnjen in čustveno zapuščen. S tem pa v sebi ostaja odrasel otrok in išče objem, ki ga kot otrok ni dobil pri svojih starših. Odrasli odnos torej vključuje tisto vedenja, ki ga je otrok uporabljal, da je priklical starše, kar lahko predstavlja temelj zakonskega konflikta in nerazumevanja.

Otrok potrebuje občutje ljubljenosti, pripadnosti in sprejetosti. K varni podobi o svetu največ doprinesejo starši s svojo odzivnostjo na otrokove potrebe, zanesljivostjo, sposobnostjo umiriti otroka, tolažbi pri premagovanju stisk. Tako je razumljivo, da starši po drugi strani z zapostavljanjem, ali zlorabljanjem svojih otrok, s svojo neprilagodljivostjo, zaprtostjo vase, brezbrižnostjo do otrok ali zahtevami po strogi disciplini, tudi pustijo sledi v čustvenem svetu.

Dovolj senzitivna starša sprejmeta otrokove tako negativne kot pozitivne emocije. S tem se otrokovo doživetje odnosa s starši, zapiše v njegov notranji svet. Topla, razpoložljiva in odzivna starša bosta torej stres regulirala s strategijo, ki vključuje iskanje tolažbe in podpore in otrok bo tako razvil varno navezanost, ki jo bo prenesel v odrasle odnose.

Kontakt: 

Telefon: 030/333-009 

Facebook Spremljajte nas. 

Vprašajte nas

 

 

Aktualno: 

Tomaž Stanovnik je bil povabljen na 2h pogovorno oddajo, ki je bila v živo predvajana na Radiu Sl...

Preberi več->

© 2019 Midva-ZDC • Kopiranje slik in tekstov prepovedano. Tehnična realizacija: Alinet