Partnerska/zakonska terapija in družinska terapija  - za osvežitev, krepitev in povezanost vašega odnosa s partnerjem in otroki.

 

Strokoven pristop in izkušnje 

z več kot 9 letno prakso po podiplomski izobrazbi, jo izvajata zakonca (17 let) v Ljubljani in na Ptuju.

 

Preberite več o naši partnerski / zakonski terapiji

 

Predavanja in delavnice za pare in starše - da boste lažje učinkoviteje medosebno komunicirali, se več smejali, se lažje zbližali in povezali. Le ta so zabavna in sproščujoča. Namenjena so vsem, ki želite občasno osvežiti vaš partnerski odnos ali znanje pri vzgoji otrok. Kaj pravijo udeleženci?

 

 

 

Ali se naj odselim?

Imam velikansko težavo ki ji ne vidim konca že celo leto. S partnerjem sva skupaj zelo dolgo časa, poročena, rodila sta se nama dva otroka. Zadnji dve leti se ne vidim več v tej vezi. Ne vem niti zakaj toliko časa odlašam z odhodom, najverjetneje se bojim kako se bosta na to odzvala otroka. Poleg tega imam nekakšno zmedo z občutki. Po eni strani si zelo želim oditi, iti na svoje, da bi bila sama in razčistila s čustvi, ki jih gojim do partnerja. po drugi strani pa me zagrabi slaba vest do otrok, tudi do njega, čeprav mi je v tem dolgoletnem odnosu naredil kar precej hudega. Naj omenim da sem pred leti, ko sem bila sama tri mesece noseča, izvedela iz drugega vira, da ima on že enega otroka. Nisem si predstavljala da ima še koga takrat poleg mene, ker pa sva bila oba še mlada se tudi nisem slepila da sem edina, enostavno pač nisem vedela ali razmišljala o tem. Tudi živela še nisva takrat skupaj pač pa po rojstvu prvega otroka. Od nekdaj si je želel otroka z mano, vedela sem da si ga zelo želi in da je pripravljen vse storiti, da ga obdržim, zato je takrat tudi prekinil stike s tem otrokom in z njegovo materjo. Nisem spraševala, nisva rešila zadeve, ni bilo sploh govora o tem. Vem-napaka, ampak takrat nisem mogla drugače razmišljati. Potem je bilo nekaj let kolikor toliko vse ok, večje ali manjše težave, nič pretresljivega. Dokler nisem enkrat v efektu omenila tega otroka, kako me že vsa leta to mori, kako mi greni življenje to vedenje.... in takrat je bilo veliko hudih besed in udarcev. Zelo grdih reči pač. In sem spet nekako potlačila to dejanje in je šlo življenje dalje. Do dveh let nazaj, ko enostavno ne vidim sebe več v tem odnosu. Moram povedati da ga imam kljub vsemu rada, bilo je tudi veliko zelo lepih doživetij, občutkov, reči - življenjskih.... Ampak kaj zdaj s to zmedo. Se opiram tega samo zaradi otrok. Bo ta slaba vest minila če dejansko naredim korak v tej smeri in se odselim. Me bodo otroci zaradi tega obtoževali. Moram povedati da se ne kregava, sploh ne pred otroci, tako se jima menim da niti ne sanja prav dosti. Kako sploh povedati otrokom da pa bi se mamica rada zdaj odselila. Ali zmorem to? Ali naj ostanem in me to razjeda do konca. Ne verjamem da bi pogovor toliko za nazaj uspel karkoli spremeniti ali rešiti, ker bi zagotovo prišlo do krega in bi bilo s tem konec pogovora. Ali naj si enostavno priznam da partnerja več ne ljubim, da mi gre na živce njegov dotik, da si želim da ponoči sama zaspim in nimam njegove bližine. Prosim, svetujte mi ali si lahko sama razčistim to težavo v glavi ali naj se obrnem na kakšno svetovalno službo, sploh ne vem kam in kako. Je rešitev da grem na svoje in poskušam živeti samostojno. Govorila sva nekaj že o tem in nima posebnega mnenja o tem razen kako bo to vplivalo na otroke. Kaj bom naredila otrokom??? Mi s tem nabija slabo vest?
Opravičujem se če je toliko zmede v mojem pisanju, res ne vem več kaj in kako. Imam možnost najema stanovanja, finančno bi nekako šlo, seveda ne z lahkoto, bi bilo potrebno zategniti pas, ampak samo da bi bil v duši mir. Pa bo?
Hvala

 

Lepo pozdravljeni!

Globoka bolečina izdanosti in prevare se prebuja med vami vsemi. Najgloblje iz vašega pisma mi odzvanja, da ima vaš mož otroka, za katerega vi niste vedeli. Vendar ničesar ne poveste, ali je ta otrok bil spočet preden sta se vidva spoznala ali v času vajine veze. Pišete tudi, da sta bila mlada in se niste slepili, da ste edini. Iz pisma tudi ni jasno, kaj vas najbolj boli, to da ima mož otroka, ali da med vama ni več stika?

Naslovila bi predvsem to področje vajinega odnosa, kjer nosite bolečino, ki ni povsem vaša. Vaš mož ima nekje otroka in ga je zapustil. Ste to vi zahtevali, ker bi drugače šli na splav? Jaz sem tako razumela vaše pismo. Se je prilagodil vam, da bi ohranil mir in potem po nekaj letih, ko niste več zmogli vzdržati bolečine, ste začeli govoriti o tem otroku. Vendar kot pišete v afektu, kar je povzročilo novi val bolečine in razdora.

Ne vem, če je otrok lahko kriv, da se vidva ne najdeta in ne čutita v odnosu. Ves čas tega odnosa nosite v sebi bes, jezo, bolečino, kaj vam je naredil, ob tem pa se tukaj prebuja veliko bolečine in stiske iz njegove strani. In če jaz prav razumem, je ta otrok bil spočet preden sta se vidva spoznala, oz. začela graditi odnos. Človek mora sebe zelo globoko spodrezati, da lahko zapusti in popolnoma prekine stike z svojim otrokom. In če je bilo to na vašo pobudo, je bes in jeza toliko globlja in tiho razjeda vajin odnos.

Spustita tega otroka do sebe. To je pol brat ali pol sestra vaših otrok. Ne ukvarjajte se toliko s svojo bolečino, tam je še nekdo, ki je bil veliko globlje zavržen in je brez očeta. Začutite, da otrok ni nič kriv. Kakšno podobo zavrženosti bo ponesel v svet, ker ga oče ne mara. In ko bodo vaši otroci odrasli, bodo z njim navezali stike. Poiskal jih bo. Vaša otroka ga bosta na koncu sprejela, ker čutita ali bosta čutila njegovo bolečino. Ta otrok je del vas vseh, četudi vi niste mama. Sprejmite ga, zakaj mora biti zavržen, ker sta vidva besna drug na drugega. Ko ste bili tri mesece noseči, ste vedeli, da ima otroka. Torej ste se odločili kljub vsemu nadaljevati odnos. Sprejmite torej, da ta otrok živi in ga začutite. Sprostite se, nič se ne bo zgodilo. Naj pride v vašo družino in naj bo del nje. Ne vem, kaj bodo rekli vaši otroci, ko bodo zvedeli, da imajo sorojenca, če sedaj še ne vedo. Gospa, mene bolj skrbi njihov odziv in vprašanje, zakaj niso vedeli in vedenje, da je njun oče zavrgel otroka, kot to, da se boste vi morda odselili.

Poglejte, vsa ta leta ste gojili bes in jezo na moža in tega otroka, mož je vse potisnil, se prilagodil, zavrgel otroka, na koncu pa sta oba sesuta, brez stika in tik pred ločitvijo. Vse to je tiho ždelo in živelo med vama in vama kradlo odnos in stik. Sprašujem se, kako mož živi s tem, da je zapustil tega otroka? Koliko mora biti besen in jezen na vas, ker kot jaz razumem, je to naredil, ker ste vi hoteli. In prepir, ki ga zgoraj opisujete jasno nakaže na njegovo prizadetost, bolečino in stisko, ki jo ob tem doživlja. Gospa, ne moreš pustiti svojega otroka, se narediti da ne obstaja in živeti mirno naprej. Kajti nekje to prihaja na dan in bo s časoma prišlo v še hujši obliki.

Pogovorita se, poiščita si pomoč za partnerski odnos in v družino spustita otroka, ki ni ničesar kriv. Predstavita ga svojima otrokoma in naj vaši otroci vedo, da živi tudi on ali ona. Ker drugače bo kasneje zelo hudo.

Če mama otroka ne da, se naj bori zanj na sodišču. Nujno je, da ima z njim stik in da mu jo oče. Poznam veliko žensk, ki so same spodbudile moške, da so poiskali stik s svojimi otroki iz prejšnjih odnosov. Pomagajte možu, povežita se v tem in se enkrat resnično iskreno pogovorita, brez obsojanja. Vsi nosite bolečino, vi, vaš mož, ta otrok in vaši otroci živijo s skrivnostjo, ki duši. Odprite to skrivnost in začnite o tem govoriti na glas.

Lepo se imejte.

Sabina Stanovnik

spec.zakonske in družinske terapije

030/333 009

This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.

 

 

/p

Kontakt: 

Telefon: 030/333-009 

Facebook Spremljajte nas. 

Vprašajte nas

 

 

Aktualno: 

Tomaž Stanovnik je bil povabljen na 2h pogovorno oddajo, ki je bila v živo predvajana na Radiu Sl...

Preberi več->

© 2019 Midva-ZDC • Kopiranje slik in tekstov prepovedano. Tehnična realizacija: Alinet