Partnerska/zakonska terapija in družinska terapija  - za osvežitev, krepitev in povezanost vašega odnosa s partnerjem in otroki.

 

Strokoven pristop in izkušnje 

z več kot 9 letno prakso po podiplomski izobrazbi, jo izvajata zakonca (17 let) v Ljubljani in na Ptuju.

 

Preberite več o naši partnerski / zakonski terapiji

 

Predavanja in delavnice za pare in starše - da boste lažje učinkoviteje medosebno komunicirali, se več smejali, se lažje zbližali in povezali. Le ta so zabavna in sproščujoča. Namenjena so vsem, ki želite občasno osvežiti vaš partnerski odnos ali znanje pri vzgoji otrok. Kaj pravijo udeleženci?

 

 

Najin odnos je že pravi kaos

zahvaljujem se Vam za iskren odgovor, vaše misli in smer v katero naj bi razmišljala...vse mi je jasno in se ne sprenevedam, a mi je kljub temu težko sprejeti samo sebe v tem zosu in bolečem razočaranju, da bi se umaknila (kam?), kako bi zmogla z minimalnim dohodkom, kako bi to in ono...in še tisoč vprašanj...sem kot etiketa, ki bi jo težko odlepila, čeprav vem, da je tam brez pomena...predvsem rabim čas, da pospravim staro šaro na svojem podstrešju...in v takšnem razmišljanju pomislim tudi, ali sem dovolj storila v vseh teh letih ali naj le še poskusim obrisati prah na vsej tej šari? 
Namreč zavedam se, da tudi sama nisem brez napak - skupna napaka pa je komunikacija, saj sva oba precej eksplozivna...prehitra...morda prehitro vzkipim, ko vidim, da me ne razume in ne želi razumeti včasih preprostih reči in ker slutim kam cilja s svojimi odgovori...veno v napačno smer. Ko utihne in se umakne, me pusti v zraku...v vinjenem stanju je drugače - takrat se mu jezik razvozla brez repa in glave in seveda ni rešljiva še taka malenkost...pa sem poskusila s potrpežljivostjo, prilagajanjem in kimanjem, da le prideva do nekega rezultata, drugič sem se umaknila ne da bi izustila ene same besede...seveda nikoli ni bilo prav. 
Naslednji dan vedno igra žrtev in mi s tišino vliva krivdo. In potem ne pogrevava in ne rešujeva nesoglasja sproti, sledi metla in pometanje pod preprogo...do naslednje eksplozije, ko spet izbruhne vse na dan za naprej in nazaj. 
Ves ta začaran krog se je stopnjeval tako, da mi celo odgovarjajo dnevi tišine in miru, postanem tako hladna in ravnodušna, da se več ne obremenjujem kje je, kaj počne, kdaj pride...Ostaja toliko neizrečenih mnenj, misli, pogledov, da sva skozi leta postala tujca. Ne najdem več ene same skupne aktivnosti, ki bi razveseljevala oba... 
Vse je tako površno tudi v obdobjih, ko je "ok"...ker je zelo tekmovalen tip človeka, je vedno prisoten občutek, kot, da v nečem tekmuje z mano, se dokazuje, želi uveljavljati svoj prav in išče potrditev z moje strani, izogiba pa se priznanju in tako rad obsoja druge ter si na hitro ustvari mnenje. Zelo mu godi potrditev njegovih sposobnosti tako doma kot zunaj. Zelo ravnodušen pa je nad mojim uspehom, rezultati, željami...in v glavnem sploh ne reagira. In zelo hitro je užaljen - včasih se mi zdi, da je kot otrok...nasploh je zelo negativno naravnan na vseh področjih in zelo samozadosten. Pri njem je samo črno ali belo - vseh drugih odtenkov kot, da ne obstaja. Sam pravi, da ne bo za nič prosil in dvigne glavo in potrjuje občutek, da je sam sebi dovolj....da mu je družinsko življenje tuje in odveč. Medtem, ko on razmišlja ozko, sama razglabljam o sebi, o njemu in iščem globlje vzroke in razlage nastali situaciji...brskam, tehtam in ugibam. Pa ne najdem odgovora. Tudi na strokovno pomoč pomislim, da si nebi kdaj očitala, da se nisem potrudila dovolj. Ne vem kako bi reagiral na tak predlog... Nekajkrat sem ga že postavila pred dejstvo, da dovolj trdno stojim na trdnih tleh in da zase ne želim in ne maram alkoholiziranega moža, ..obljube, da se bo potrudil in če mislim, da je odvisnik, da se motim...so vedno šle po gobe. Celo s solzami je dopovedoval, kako drugače bo...v meni pa je raslo upanje, pričakovanje, da sem postala včasih že kar evforična...sledila pa so vedno razočaranja. Mnogo obljub je bilo že izrečenih...najhuje mi je, ko celo pri otroku me drži besede in pogled na razočaranega otroka...takrat sem tako jezna nanj, da bi ga raztrgala - zakaj obljublja, ko vnaprej verjetno že ve, da ne bo držal besede. Vendar je to zanj trenutna rešitev situacije, ne glede na posledice....,ki pa zarežejo. Izgovor pa: je pozabil...in spet dokaz kako smo mu (ne)pomembni. 
Njegove besede, da naj razčistim sama pri sebi, so mi dale misliti...zavedam se, da je prvi korak k spremembi, sprememba pri samemu sebi. Vendar pa ob vrtanju same sebe, ne vem kaj bi lahko spremenila. Moj dan je podoben dnevu - služba, vsa gospodinjska opravila, skrb za kuhane obroke in poln hladilnik, otroci, sodelovaje pri šolskih obveznostih...morda me je preveč prevzela rutina...morda je napak, da si ne vzamem časa samo zase, da se ne udeležujem kavic s kolegicami, ne hodim ven in se ne udeležujem zabav...iskreno si zaželim občasno spremeniti okolje, vendar v izogib ljubosumnim izbruhom ter očitkom brez podlage, se odrečem tistim nekaj priložnostim letno. Njegova domišlija, da vidi v moje misli, presega vse meje. Ali je to znak njegovega strahu pred možno izgubo, saj je mož edini moški v mojem življenju? Imam čisto vest in vse kar obsojam sama - se izogibam. Ne maram laži, prevar in ovinkarjenja in mislim, da sem kot oseba dovolj realna in včasih preveč optimistična. Skozi vsa leta sem upala, pričakovala, želela, se slepila...sprašujem se ali je čas, da naredim odločilni korak? Katerega? 
Da sem se spet razpisala, mi kar malce odleže...namreč nikomur ne zmorem izliti vso to prtljago, ki jo nosim vsak dan. Vem, da mi konkretno pomagati ne morete, da je vsaka odločitev samo na meni in v meni in vem, da ljudje pademo zato, da se poberemo. Vam pa bom hvaležna za kakršnokoli besedo ter vas tako lepo pozdravljam! 

Toplo pozdravljeni,

živite ob moškem, ki se je zaprl vase, v svoj svet, vse kar še čuti je strah pred biti ranljiv in odprt. Njegovi odzivi govorijo le o njegovi bolečini in strahu pred nežnejšim odnosom. Biti ranljiv pomeni tvegati, da boš prizadet in razvrednoten, ponovno poteptan, kot že toliko krat. Veliko vsega tega balasta, ki nam uničuje odnose, nosimo ljudje v sebi. Ker vaš mož ne zmore osnovnih razmejit med seboj in okoljem, vse vzame nase, verjame vsakemu vašemu napadu, se za vsako vaše malo bolj agresivno čustveno odzivanje krivi in brani, posledično pa ostaja otrok v svojem svetu, zaprt v svoji kletki, sam, rešuje svojo stisko nezmožnosti zgraditi odnos z vami in jezo na vse okrog sebe, z agresijo, alkoholom. Če greva tukaj zelo globoko, boste lahko našla tam moškega, ki si želi, da bi ga enkrat imel nekdo resnično rad in ga sprejel takšnega kot je.

Po sprejetosti in razumevanju pa hrepenite tudi vi. Vaš strah pred ranljivostjo in bližino ravno tako bije svojo bitko. Zato težko razmejite, kje se začne on in končate vi. Med vama je vse pomešano, krivda leti drug na drugega, obsojanje, kritiziranje, stavki, kot so: "zaradi tebe mi je tako grozno in sem nesrečna/nesrečen, ti mi to delaš, s teboj ne morem več živeti, prizadeneš me, jaz ti pa dam vse..." Krivda ima tako močna krila v tem odnosu, da je na videz skoraj nemogoče razmejiti čutenja med vama, torej kdo kaj resnično čuti. V svojem svetu ostajata otroka, se krivita in ne zmoreta osnovne bližine. Vse to pa govori o tem, kako močno sta ujetnika svojih otroških čutenj in kako težko razmejita svoj otroški del od odraslega. Tudi tukaj je vse pomešano. Med vama ni čustvenega prostora, kjer bi si dovolila biti vidva, se poslušati in se sprejeti takšna kot sta. Občutje sprejemanja je tako močno občutje v odnosu med dvema, da če ga samo eden od vaju zmore ustvariti, se spremeni ves sistem med vama. Da pa boste v vsej tej jezi, čakanju in osamljenosti ustvarili občutek sprejemanja, boste pa morali zelo globoko razmejiti svoj svet od njegovega, ga začutiti, da vse kar počne, je resnično samo on in mu narediti prostor, da je, kar je. Šele ko nastane v odnosu občutek sprejemanja in posledično zaupanja, se lahko začnete pogovarjati z njim o tem, kaj si želite, da bi bilo drugače, kaj vi čutite in doživljate, kaj potrebujete od njega. Tukaj se začne zdrava komunikacija, kjer se par zmore poslušati in se vzeti dovolj zares. Dokler pa med vama ni zaupanja, pa se ne poslušate, nočeta se poslušati, ves čas ustvarjata isto polje doživljanja:" ne poslušaš me." Stavek nikoli me ne poslušaš, nenehno biva v vajinem odnosu. Spremembo bi že naredili, če bi samo enkrat  razmejili in ga poslušali do konca, brez komentarjev in dopovedovanj, ne glede na kritike in obsodbe, ki letijo z njegove strani. Ko resnično slišiš besede, veš, da so del nečesa veliko globljega in večjega, da niso "namenjene tebi".

Težko je iti tako globoko v odnos na papirju, razložiti in povedati, kaj je odnos, kjer partnerja začutiš in te to pomiri, ker veš, da vse kar počne, počne iz sebe, zaradi sebe, ker on ne zmore in potrebuje tvojo pomoč. Premagati to, kar si, kar te zasužnjuje, kar je postala tvoja narava in kljub bolečini poiskati stik, pomeni zbrati v sebi vso moč in se odločiti ponovno povezati. Vsi prepiri, vsa jeza, alkohol, nesramnosti, bolečine, ki si jih povzročata, govorijo samo o eni stvari: «daj me že enkrat opazi, ni me zate, ne vidiš me, nočeš me, zakaj me ne maraš, pomagaj mi, spremeni odnos do mene, boli kar počneš..«

Lahko me pokličete, bova kaj več rekli o razmejitvah in kako moža začutiti, ne da bi se vpletli in vse vzeli tako zares, nase. Upam, da sem vam dala osnovne smernice, kam se da peljati odnos in da boste zmogli, kaj tega vnesti v svoje življenje.  Sprememba ni lahka, je pa vredna.

Vse dobro vam želim in srečno.

Sabina Stanovnik

spec.zakonske in družinske terapije

Kontakt: 

Telefon: 030/333-009 

Facebook Spremljajte nas. 

Vprašajte nas

 

 

Aktualno: 

Tomaž Stanovnik je bil povabljen na 2h pogovorno oddajo, ki je bila v živo predvajana na Radiu Sl...

Preberi več->

© 2019 Midva-ZDC • Kopiranje slik in tekstov prepovedano. Tehnična realizacija: Alinet