Otrok, katerega osebnost je šele v procesu razvoja, je zelo ranljiv na vplive iz okolja in nima nobene možnosti, da bi se zaščitil pred »nevarnostjo«. Naloga staršev je torej pomagati otroku odrasti, ter predelati in ovrednotiti stiske, ki jih na poti v svoje odraslo življenje doživlja.

Stiska, ki jo prinaša ločitev, je za žensko in moškega zelo stresna in boleča. Zato starša velikokrat pozabita na čustveni svet otroka, njegovo doživljanje in bolečino, ki se ob tem prebuja, Otrok pa ob tem ostaja sam, saj ga nihče ne vpraša, kako pa je njemu preživljati te težke trenutke.

Starša ne bi smela pozabiti na potrebe  njunega otroka, tudi če sta v fazi ločevanja. Ločitev pretrga vezi zakona, ne pretrga pa vezi starševstva. Moški in ženska z ločitvijo prenehata biti poročena, vendar bosta za vedno ostala oče in mama svojim otrokom. Starševstvo je tako globoko vtkano v samo jedro naše biti, da ne moremo prenehati biti starši, lahko pa se odločimo in prenehamo biti zakonci. Ponavadi je za otroka ločitev preveč stresna, zato bo zatrl svoj čustveni svet, torej svoje strahove, žalost, bolečino, Prekinitev stika s svojimi čutenji pa ga bo kasneje v življenju vodila k prisilni ponovitvi vseh tistih zgodb in čutenj, ki jih ni nikoli začutil in ovrednotil. Zato otroci ločenih staršev nosijo v sebi velik potencial, da ponovijo zgodbo svojih staršev.

Okoliščine ločitve so lahko zelo različne od družine do družine, vendar imajo dolgotrajni vpliv na razvoj odraščajočega otroka. Starši velikokrat minimalizirajo otrokova občutja ob ločitvi, saj tudi sami niso v stiku s svojimi bolečimi čutenji, ker je to edina njihova obramba v težkem času, ki ga preživljajo. Večina otrok je ujetih v bojno polje zakonskega konflikta med staršema, kjer je izražene ali prikrite veliko jeze, besa, sovraštva, ob tem pa je odrezana žalost, bolečina, zavrženost, krivda, kar pa je razlog, da ta čutenja nosijo otroci.

Pogosto je otrok priča sporu med zakoncema in mora nehote poslušati kritiziranje drugega starša. Vse to je za otroka popolna krivica, saj ga razvrednoti in oropa stika s staršem.  Otrok ima pravico verjeti, da sta njegova starša zanj najboljša na svetu, zato nihče nima pravice razvrednotiti očeta ali mame. Včasih gre kateri od staršev čez vse razumne meje in poskuša otroka obrniti proti bivšemu partnerju. V otroku lahko prebuja sovraštvo in jezo do drugega starša ter si prizadeva, da bi od otroka dobil priznanje in potrditev za svoja dejanja. Ob tem se otroku velikokrat govori, da bo že videl kdo je imal prav, ko bo odrastel. Starš si lahko prizadeva tudi za prekinitev stika preko socialne službe in odvzema pravic starševstva. Seveda je to nujno v primeru zlorabe, velikokrat pa je ta metoda uporabljena v škodo stika otroka z drugim staršev, saj starš to počne iz besa in jeze na partnerja, ne začuti pa, kaj so potrebe in želje otroka ter kakšen vpliv in posledice ima to nanj.

Včasih starš manipulira z otrokom na zelo substilen način. V času, ko drugi starš prihaja po otroke, se prvi dogovori za izvenšolske aktivnost, npr. angleščina, plesne ali celo inštrukcije, saj le teh otrok ne more izpustiti. Starš lahko v odnosu manipulira tudi s kupovanjem dragih daril in igrač za otroka, mu daje denar, dovoli vse, kar prvi doma prepoveduje…

Vse to pa se zelo globoko vtisne v otroški svet. Ob takšnih starših otrok ni začuten in pomemben zaradi sebe, temveč je objekt, ki je porabljen za neizrečen konflikt in jezo med bivšima zakoncema. Otrok ostaja sam, žalosten in zapuščen, sprašuje se, zakaj sta ga starša zapustila in kaj je naredil narobe, da ga ne marata.

Otroci ločenih staršev imajo veliko pogosteje probleme v šoli, se težje vključujejo med vrstnike, lahko se pojavijo vedenjske motnje, motnje spanja in močenje postelje, duševne motnje, pri mlajših otrocih se lahko poveča strah pred temo in pošastmi.

Ločitev lahko ima dolgotrajne posledice na odraslo dobo posameznika, saj je travmatična za vsakogar v družini, še posebaj za otroke. Ko ti otroci odrastejo, bo vpliv otroških spominov segel globoko v zakonski odnos, vsekakor pa bodo posledice vidne  tudi na vzgoji lastnih otrok. Velikokrat se zgodi, da se otroci ločenih staršev ne ločijo, ker se bojijo bolečine, kljub konfliktnosti in  razbolelosti odnosa, ločijo pa se njihovi otroci, saj se vzorec čutenja, vedenja in mišljenja prenese na naslednje generacije.

Da bi starša čim bolj zavarovala otroka pred posledicami njunega spora, lahko uporabita naslednje metode:

• Nesoglasja rešujta na mirnejši način in ne v prisotnosti otrok. Ohranita svoje dostojanstvo, kot starša in sprejmita odgovornost za neprimerne odzive.
• Podpirajta se pri starševstvu in ohranitvi stika z otroci.
• Otroci potrebujejo v svojem življenju varnost, stabilnos in podporo, zato naj dan ohrani svojo rutino in ritem, ki ga je bil otrok navajen.
• Starša, ki sta zaživela ločeno, naj ohranita skupna pravila pri vzgoji otroka, npr: čas, ko otroci odhajajo spat.
• Otroku ne razlagajta svoje bolečine ob ločitvi, saj v tem primeru postane otrok čustveni partner staršu. Podporo in razumevanje najdite pri prijateljih, poiščite strokovno pomoč.
• Počakajta z zmenki, da otroci prebolijo prva najmočnejša občutja ob ločitvi in odhodu starša. Medtem se veliko pogovarjajte z otrokom o njegovem doživljanju, občutjih, žalosti in pogrešanju očeta ali mame. Ne omalovažujte otrokovih občutij z izjavami kot so:” ne bodi žalosten, takšna je pač usoda, boš že preživel”, temveč naredite prostor za otrokov čustveni svet, saj je otrok ob takšnih odzivih sam in nezačuten v tem kar doživlja.

Izpoved neke mamice:”ko sva bila z bivšim možem v procesu ločitve, sva doživljala, da ne zmoreva kontrolirati svoje jeze in agresivnih impulzev, kadar je nastal med nama konflikt in ta je bil med nama nenehno prisoten. Vedela sva, da takšno vedenje vpliva na najina otroka, zato sva začela o problemih komunicirati preko e-maila. Pisati o problemih nama je pomagalo, da sva se ohladila. Napisati svoja čutenja  je zame pomenilo, se umiriti, preden sem izbruhnila v navalu negativnih čutenj, ki so otroke zmedla in prestrašila. Včasih sem tolkla po tipkovnici, pihala v računalnik in se jezila, moji otroci pa so bili svobodni vseh najinih konfliktov in dram, ki so se dogajale v ozadju”.

Starševstvo je  temelj  podpore, sočutja in občutka varnosti ter ima zelo velik vpliv na razvoj identitete otroka. Otrok je odvisen od svojih staršev, ob tem pa nima nobene moči spremeniti vedenje starša, ki je zlorabljajoče ali destruktivno. Odnos s starši se že v najzgodnejšem otroštvu nezavedno vtisne v osebnostno strukturo in je temelj kasnejših odnosov posameznika. Zato je sočutje do otrokove stiske ob ločitvi staršev in spremembi sistema družine, saj najverjetneje eden od partnerjev zapusti dom, najgloblji in najmočnejši temelj za stik med otrokom in starši.