Se s partnerjem pogosto prepirata in so ob tem prisotni otroci? Je vajin odnos prežet z nenehnimi spori in nerazumevanjem ? Otrok pa ob tem v solzah kriči in vaju prosi, da nehata?

Zadovoljena otrokova potreba po biti objet, ljubljen in zaščiten od svojih staršev, je temelj vseh nadaljinh odnosov, ki jih bo otrok gradil v življenju. Odnos med očetom in mamo, ki je konflikten, otroku ne nudi varnosti in topline, ki jo potrebuje za zdrav čustveni razvoj. Visoka stopnja stresa in nemira, ki jo povzročijo nenehni prepiri med staršema, oblikuje otrokovo samopodobo. Ker sta oče in mama osredotočena na čustveno odzivanje drug drugega, sta nesposobna odgovoriti na osnovne čustvene potrebe otrok. Nesposobna pa sta odgovoriti tudi na  osnovne čustvene potrebe, ki jih imata kot zakonca.

Najmočnejši dejavnik, ki vpliva na otrokovo samopodobo, je odnos starša do samega sebe. Le ta se zrcali v odnosu do partnerja. Zato se otrok  v konfliktnem odnosu staršev ne počuti varno. Ne zmore se sprostiti, saj je njegova pozornost nenehno v skrbi za starše. Ker je otrok introvertirano naravnan, vsak prepir med mamo in očetom vzame kot krivdo nase. 

V družini, kjer je čustveno vzdušje  obarvano z nasiljem, sovražnostjo in besom, otroci živijo nenehno v  strahu, sram jih je lastne družine in sebe, počutijo se ponižane in negotove. Sin bo tako postal čustveni partner mami, ki je sama, saj je mož nenehno zaposlen z delom, alkoholom ali kakšno drugo zasvojenostjo. Tudi starša globoko v sebi nosita občutek sramu, krivde, razočaranja, jeze in obupa. Otrok se v takšnem odnosu ne zmore sprostiti, njegove temeljne potrebe po varnosti in toplini so nezadovoljene. Spodaj navedeni primer jasno prikaže čustveno vzdušje v družini, kjer se partnerja ne razumeta:

»Imava pet let staro hčerko, ki je pravi sonček. Problem je, da je najin odnos vedno slabši. Nenehno se prepirava, očitam mu, da ga ni doma, saj se za hčerko in zame bolj malo zmeni, on pa mi očita, da sem posesivna, zadirčna in naj mu dam že mir.  Otrok vse to posluša, ob tem joka ter prosi naj nehava.« 

Bolj kot je zakonski konflikt silovit in razdiralen, globlje je otrok čustveno vpet v zakonski odnos. Živeti v nenehnem strahu in katastrofalnih pričakovanjih, ko nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek, predstavlja otroku zelo močan stres. Zato bo poskušal narediti vse, da bi se starša razumela in si s tem zagotoviti temeljno varnost, ki jo potrebuje. Postal bo družinski heroj in čustveno poskrbel za mater, ki je ob odsotnem možu nenehno sama, nerazumljena in zapuščena, ali pa bo postal upornik, ki ga starša  nenehno  doživljata kot krivca za vse probleme, upiral se bo, pretepal, njegovo vedenje bo neodgovorno, morda bo posegel po alkoholu ali mamili.  Mami in očetu se tako ni potrebno soočit z besom in jezo, ki ga čutita drug do drugega v zakonu, saj ju otrok nenehno zaposluje s svojim problematičnim vedenje. Lahko pa, da bo otrok prinesel v družino smeh in sproščenost ter s tem razbremenil napetost, ki nastaja med staršema. Vedno bo našel razlog za humor ter bo s tem poskrbel za veselo razpoloženje, s čimer bo poskrbel, da se starša ne bosta preveč prepirala. Otrok bo šel celo tako daleč, da bo izbral poklic, ki ga oče od njega pričakuje in s tem izpolnil očetova neizpolnjena hrepenenja in želje ter posledično mankajoči del zakonske neizpolnjenosti. Vloge otroka v družini, običajno sledijo vrstnemu redu rojstev otrok. Zato se vsak otrok drugače odziva na nerazrešen zakonski konflikt, kar nakazuje naslednji primer:

»Stara sem 21 let, študiram in delam preko študentskega servisa. Oče je vedno govoril, da sem priden otrok. Problem je brat (star je 16 let), ki je zelo popustil v šoli. Zapira se vase, zvečer hodi pozno domov in bojim se, da je zašel v slabo družbo. Oče nenehno dela in včasih ostaja z doma tudi čez vikende. Mama pa joče, je depresivna in obupana. Odnos mojih staršev je vedno slabši.  Pritiske, ki jih povzročata doma, ne morem več prenašati. Mama se pritožuje nad nama in očetom, nas kritizira in obtožuje, pravi, da smo vsi lažnivca. Zdi se mi kot, da je vse na mojih ramenih. Če se staršema poskušam približam s pogovorom, me ponižata z očitki in na koncu se vse konča z mojim jokom. Nisem dovolj močna za to«.

Otrok bo torej preko vloge, ki jo sprejme v družini, poskrbel za stabilnost in ravnovesje v odnosu med mamo in očetom. Ob naelektrenem vzdušju pa mu bo zmanjkalo prostora  do razvoja lastne individualnost, saj občuti, da ne sme imeti svojih potreb. Svoje nezadovoljene potrebe  bo skušal zadovoljiti v odrasli dobi, ko bo verjetno našel partnerja s katerim bosta vzpostavila odnos, ki bo znova prežet z že poznanimi čutenji, polnimi hrepenenja po toplini in razumevanju.

Večina nas je odraščala v družinah, kjer so bili odnosi staršev prežeti s prepiri in tesnobo. Način, kako sta starša komunicirala, koliko sta upoštevala želje drug drugega, se poslušala, bila sočutna drug do drugega, postane temeljni model zakonskega odnosa, ko otrok odraste.

Konstruktivna in zdrava komunikacija med mamo in očetom, je jedro zdravega partnerskega odnosa in osnova vseh nadaljnih odnosov v življenju. Če pa je podoba zakona, ki sta jo partnerja odnesla v zakon okrnjena, bosta zelo težko našla sočutje in razumevanje drug do drugega. Prav tako pa bosta težko nudila otroku iskreno ljubezen in nežnost.

Mama in oče sta osebe, ki zelo globoko zaznamujeta naše življenje. Zelo težko je otroku v odnosu, kjer ni spoštovanja in razumevanja. Otrok se naravno počuti srečen, ko vidi, da mama in oče rešujeta probleme na miren način, da drug drugemu izkazujeta podporo ter vdanost in naklonjenost. Posledično bo razvil pozitivno samopodobo, pozitiven odnos do sebe, kot osebe, ki je vredna ljubezni. Razvil bo samozavest in občutek za sproščeno raziskovanje sveta izven družine. Pričakoval bo razumevajoč odnos od drugih, kar je posledica odnosa, ki sta ga imela starša drug do drugega in do njega. Njegovo vedenje bo fleksibilno in lahko prilagodljivo. Sposoben bo regulirati svoja čutenja in vedenje v socialnem okolju. Otrok staršev, kjer pa je odnos nenehno konflikten in stresen, bo razvil negativno samopodobo, čutil se bo nevreden ljubezni. V odnosu do sebe in do drugih se bo počutil zelo negotov.

Občutek vrednosti, fizična varnost, občutek intimnosti, čut za odgovornost, potreba po izzivih in veselju, duhovni rasti, so osnovne potrebe, ki jih ima vsaka družina. Prav tako pa družina potrebuje očeta in mamo, ki sta zavezana k zdravemu odnosu in ki sta v sebi dovolj varna, da vzgajata svoje otroke v toplem in razumevajočem odnosu. Kar starši s svojim zgledom predajo otroku, je model kako biti moški, kako biti ženska, kako biti oče, mama, mož, žena, kaj je čustvena intima v odnosu med partnerjema in kako biti funkcionalen v življenju. Samo če starša najdeta sočutje do sebe in drug drugega, ter se povežeta v globji intimi, bosta otroku lahko nudila zdrav čustveni razvoj.

Zakonski odnos vedno nosi v sebi potencial za razvoj. Če je odnos med staršema sočuten, razumevajoč in ga spremlja zdrava komunikacija, ima otrok priložnost za rast. Dober zakonski odnos je osnovan na zaupanju in ljubezni. Zrel odnos bi lahko primerjali z dvema, ki skupaj igrata skladbo. Vsak igra svoj instrument in uporablja svoje lastne sposobnosti in potenciale, igrata pa isto melodijo. Vsak zase je celosten in edinstven. Vsak je neodvisen in zavezan za odnos. V takšnem odnosu se otrok počuti varno, sprejeto, pravico ima do izražanja sebe in svojih čutenj, je kreativen, sproščen in svoboden v svojem ranljivem otroškem svetu.