Otroški strahovi, kot so strah pred temo, tujci, velikimi avtomobili, pajki, bauci, duhovi, višino, smrtjo staršev, strah pred ločitvijo od staršev, živalmi, insekti se pojavijo v času otrokovega  razvoja, v obdobju med letom in pol ter šestim letom starosti. Že dojenček ima vrojen strah pred padanjem in zakrili z rokami in nogami ter zajoka, če se čuti negotov, ker smo ga prehitro ali neprimerno premaknili.

Nekateri otroci izražajo več strahu, kot drugi. Strah je naravno otroško čutenje, način, kako starša zmoreta regulirati otrokov strah, pa govori predvsem o njunem sprejemanju strahu in hkrati zelo močno vpliva na razvoj otrokove osebnosti. Če očetu, kot fantku, ni bilo dovoljeno čutiti strahu ter je bilo njegovo otroštvo zaznamovano s stavki:«si pa ja že velik, ne sme te biti strah, moraš biti močan, saj si fant, saj nisi mevža«, bo zelo težko sprejemal sinove strahove in jih bo najverjetneje blokiral s podobnimi odzivi, kot jih je bil deležen od svojih staršev.

Ko otrok odrašča in postaja samostojen, raziskuje svet, kar mu lahko povzroči veliko negotovosti. Blokada strahu pomeni, da bo otrok razvil dve strategiji preživetja. Ali bo ne začuten in odrezan strah svojih staršev ponotranjil tako močno, da ga bo vse življenje strah vsakodnevnih življenjskih situacij in izzivov, ali pa bo strah odrezal in ga posledično več ne bo čutil. Velikokrat srečamo človeka, ki navzven deluje močno in samozavestno, ob njem pa začutimo strah. Tako se v partnerskem odnosu srečata ravno ti dve nasprotji. Imenovala ju bom Miha in Klara. Miha prihaja iz družine, kjer ni bilo dovoljeno čutiti strahu in je strah odrezal, postal močan in na videz samozavesten, Klara pa je navzven polna strahu in negotovosti, saj je strah tako močno ponotranjila, da je ostal del njega. V svojem otroštvu je nenehno poslušala stavke, kot so:« Pazi, se boš poškodovala, ha, ha ,ha, strah te je, tebe je pa res vedno strah, boječka si…« Tako strah postane temeljno čutenje njunega odnosa in hkrati temelj neslišanosti in ne stika med njima. Kajti Klara išče samo eno, da bi jo Miha enkrat razumel in začutil v njenem strahu, on pa se le tega boji in ji ponuja ravno tiste stavke, ki jih je slišala doma od staršev.

Nekega popoldneva sva se s sinom odpravila na obisk. Gospa naju je peljala na ogled okolice, kjer smo srečali veliki kombajnom in fantek, ki je star dve leti je rekel:« strah me je.« Kombajn je bil v njegovih očeh velik in mu je povzročal negotovost. Ženska, ki naju je spremljala, se je temu zelo začudila in vprašala, če je otrok tudi doma tako prestrašen? V njenih besedah je bilo zaznati negotovost in dvom. Primer kaže, kako močno je strah nesprejemljivo čutenje in kako pogosto ga blokiramo pri svojih otrocih, saj je nam nesprejemljiv in se ga bojimo. Blokada strahu pa pomeni, da bo ta strah otrok ponotranjil in ga vse življenje vnašal v odnose, kjer bo temelj problemov in nerazumevanja.

Pomembno je vedeti, da si vaš otrok ne želi biti negotov in prestrašen, potrebuje samo vašo pomoč, da se bo spet počutil varno, zato je zelo odvisen od vašega odziva. Pustiti ga v strahu, ga ignorirati, se mu smejati in norčevati, so strategije reguliranja strahu, ki ne prinašajo uspeha.

Pogovor lahko pomiri veliko strahu, če je strah premočan, je smiselno otroka objeti. Če je otroka strah, da je pod posteljo pošast ali bauc, prižgite luč in skupaj preiščita posteljo. Če se boji kuža, da ga bo pojedel, pokažite otroku, kako ima pes rad samo svoje noge (domači pes, ki se ga tudi sami ne bojite). Če se boji vode, pojdite sami v vodo. Pomagajte otroku, da bo zmogel premagati svoje strahove.

Kadar je otroka strah, se v telesu sprosti adrenalin. Štiri letna punčka je sedela doma, na stolu v kuhinji, njeno telo je bilo v krču, preplavljal jo je strah in groza. Za mizo so sedeli trije odrasli ljudje in ji govorili, da bo prišel parkelj iz jame in jo z verigami odvlekel v vodo. V svoji otroški naivnosti in nezmožnosti ločiti realnost od izmišljotine, je vsa v strahu trepetala, jokala in čakala na najhuje. Verjela je staršem, ob tem pa se ji je od groze prebujal občutek, da ne bo preživela. Že misel, da jo bo velika črno rdeča zver z verigami odvlekla iz domačega zavetja ter da je nihče ne bo rešil, jo je mrazila. Telo ji je otrpnilo v grozi, da so ob njej ljudje, ki bi jo morali zaščititi, pa jo bodo kar pustili odvleči pošasti. Kasneje, že kot odrasla je velikokrat doživljala nočne napade strahu, kjer ji je telo otrpnilo v grozi in pričakovanju, da bo nekdo vstopil in ji naredil nekaj groznega. Večino svojega življenja je spala pri luči, saj se je ponoči zbujala v grozi, ne vedoč kje je. Šele terapevt ji je pomagal uvideti, da se njene življenjske situacije povezujejo ter da imajo njeni strahovi globoko zakoreninjen strah v otroštvu. Takšnih in podobnih zgodb še vedno slišimo veliko, ki pa govorijo predvsem o zlorabi otroške ranljivosti.

Sprejeti otroški strah, kot del otrokovega razvoja, ga razumeti in pomagati otroku, da se z njim sooči na konstruktiven način. Starši ne zmoremo otroku odvzeti strahu in le ta se pojavlja skozi vse obdobje odraščanja, lahko pa pomagamo otroku, mu nudimo oporo, se pogovarjamo o njem.

Sledi nekaj predlogov, kako pomagati otroku skozi vsakodnevne strahove:

• Spoštujte otrokova občutja in strahove, ki jih ima. Ne pomaga, če ignoriramo otrokov strah. Poskušajmo se spomniti, kaj smo mi potrebovali, ko smo bili otroci in nas je bilo strah. Kako so naši starši regulirali naše otroške strahove?
• Pogovarjajte se o strahovih z otrokom, zanimajte se njegov svet. To je lahko zelo v pomoč, če je otrok doživel nekaj, kar ga je prestrašilo in je negotov.
• Ne poskušajte biti preveč zaščitniški. Dopustite otroku, da raziskuje svet okrog sebe, pajke, žuželke, ki se jih boji, hkrati pa ga ne silite v situacije, ki so preveč strašljive zanj, z namenom, da premaga strah.
• Poskušajte ostati mirni, vaša pretirana reakcija bo otroka še boj preplašila in ga naredila negotovega.
• Podpirajte ga in bodrite, medtem ko se uči obvladovati svoje strahove. Če se npr. vaš otrok boji teme, pustite nekje prižgano lučko, ali ostanite ob njem, da se pomiri in zaspi. Majhni otroci velikokrat težko zaspijo sami, saj spanec za njih pomeni konec aktivnosti in prekinitev stika s starši.
• Imejte kontrolo nad gledanjem televizijskega programa. Majhni otroci zelo težko regulirajo strahove, ki jih povzroča televizija, zato velikokrat ponoči sanjajo pošasti, ki ji gledajo v risankah. Preproste in nam nedolžne vsebine, kot je zelo priljubljen film Kekec, lahko otroku povzročijo veliko tesnobe in strahu.
• Objemite svojega otroka, če čutite, da ne zmore regulirati svojega strahu, saj ga je nek dogodek, ko je raziskoval okolico preveč vznemiril.