Otroški strahovi, kot so strah pred temo, tujci, velikimi avtomobili, pajki, bauci, duhovi, višino, smrtjo staršev, strah pred ločitvijo od staršev, živalmi, insekti se pojavijo v času otrokovega  razvoja, v obdobju med letom in pol ter šestim letom starosti. Že dojenček ima vrojen strah pred padanjem in zakrili z rokami in nogami ter zajoka, če se čuti negotov, ker smo ga prehitro ali neprimerno premaknili.

Nekateri otroci izražajo več strahu, kot drugi. Strah je naravno otroško čutenje, način, kako starša zmoreta regulirati otrokov strah, pa govori predvsem o njunem sprejemanju strahu in hkrati zelo močno vpliva na razvoj otrokove osebnosti. Če očetu, kot fantku, ni bilo dovoljeno čutiti strahu ter je bilo njegovo otroštvo zaznamovano s stavki:«si pa ja že velik, ne sme te biti strah, moraš biti močan, saj si fant, saj nisi mevža«, bo zelo težko sprejemal sinove strahove in jih bo najverjetneje blokiral s podobnimi odzivi, kot jih je bil deležen od svojih staršev.

Ko otrok odrašča in postaja samostojen, raziskuje svet, kar mu lahko povzroči veliko negotovosti. Blokada strahu pomeni, da bo otrok razvil dve strategiji preživetja. Ali bo ne začuten in odrezan strah svojih staršev ponotranjil tako močno, da ga bo vse življenje strah vsakodnevnih življenjskih situacij in izzivov, ali pa bo strah odrezal in ga posledično več ne bo čutil. Velikokrat srečamo človeka, ki navzven deluje močno in samozavestno, ob njem pa začutimo strah. Tako se v partnerskem odnosu srečata ravno ti dve nasprotji. Imenovala ju bom Miha in Klara. Miha prihaja iz družine, kjer ni bilo dovoljeno čutiti strahu in je strah odrezal, postal močan in na videz samozavesten, Klara pa je navzven polna strahu in negotovosti, saj je strah tako močno ponotranjila, da je ostal del njega. V svojem otroštvu je nenehno poslušala stavke, kot so:« Pazi, se boš poškodovala, ha, ha ,ha, strah te je, tebe je pa res vedno strah, boječka si…« Tako strah postane temeljno čutenje njunega odnosa in hkrati temelj neslišanosti in ne stika med njima. Kajti Klara išče samo eno, da bi jo Miha enkrat razumel in začutil v njenem strahu, on pa se le tega boji in ji ponuja ravno tiste stavke, ki jih je slišala doma od staršev.

Nekega popoldneva sva se s sinom odpravila na obisk. Gospa naju je peljala na ogled okolice, kjer smo srečali veliki kombajnom in fantek, ki je star dve leti je rekel:« strah me je.« Kombajn je bil v njegovih očeh velik in mu je povzročal negotovost. Ženska, ki naju je spremljala, se je temu zelo začudila in vprašala, če je otrok tudi doma tako prestrašen? V njenih besedah je bilo zaznati negotovost in dvom. Primer kaže, kako močno je strah nesprejemljivo čutenje in kako pogosto ga blokiramo pri svojih otrocih, saj je nam nesprejemljiv in se ga bojimo. Blokada strahu pa pomeni, da bo ta strah otrok ponotranjil in ga vse življenje vnašal v odnose, kjer bo temelj problemov in nerazumevanja.

Pomembno je vedeti, da si vaš otrok ne želi biti negotov in prestrašen, potrebuje samo vašo pomoč, da se bo spet počutil varno, zato je zelo odvisen od vašega odziva. Pustiti ga v strahu, ga ignorirati, se mu smejati in norčevati, so strategije reguliranja strahu, ki ne prinašajo uspeha.

Pogovor lahko pomiri veliko strahu, če je strah premočan, je smiselno otroka objeti. Če je otroka strah, da je pod posteljo pošast ali bauc, prižgite luč in skupaj preiščita posteljo. Če se boji kuža, da ga bo pojedel, pokažite otroku, kako ima pes rad samo svoje noge (domači pes, ki se ga tudi sami ne bojite). Če se boji vode, pojdite sami v vodo. Pomagajte otroku, da bo zmogel premagati svoje strahove.

Kadar je otroka strah, se v telesu sprosti adrenalin. Štiri letna punčka je sedela doma, na stolu v kuhinji, njeno telo je bilo v krču, preplavljal jo je strah in groza. Za mizo so sedeli trije odrasli ljudje in ji govorili, da bo prišel parkelj iz jame in jo z verigami odvlekel v vodo. V svoji otroški naivnosti in nezmožnosti ločiti realnost od izmišljotine, je vsa v strahu trepetala, jokala in čakala na najhuje. Verjela je staršem, ob tem pa se ji je od groze prebujal občutek, da ne bo preživela. Že misel, da jo bo velika črno rdeča zver z verigami odvlekla iz domačega zavetja ter da je nihče ne bo rešil, jo je mrazila. Telo ji je otrpnilo v grozi, da so ob njej ljudje, ki bi jo morali zaščititi, pa jo bodo kar pustili odvleči pošasti. Kasneje, že kot odrasla je velikokrat doživljala nočne napade strahu, kjer ji je telo otrpnilo v grozi in pričakovanju, da bo nekdo vstopil in ji naredil nekaj groznega. Večino svojega življenja je spala pri luči, saj se je ponoči zbujala v grozi, ne vedoč kje je. Šele terapevt ji je pomagal uvideti, da se njene življenjske situacije povezujejo ter da imajo njeni strahovi globoko zakoreninjen strah v otroštvu. Takšnih in podobnih zgodb še vedno slišimo veliko, ki pa govorijo predvsem o zlorabi otroške ranljivosti.

Sprejeti otroški strah, kot del otrokovega razvoja, ga razumeti in pomagati otroku, da se z njim sooči na konstruktiven način. Starši ne zmoremo otroku odvzeti strahu in le ta se pojavlja skozi vse obdobje odraščanja, lahko pa pomagamo otroku, mu nudimo oporo, se pogovarjamo o njem.

Sledi nekaj predlogov, kako pomagati otroku skozi vsakodnevne strahove:

• Spoštujte otrokova občutja in strahove, ki jih ima. Ne pomaga, če ignoriramo otrokov strah. Poskušajmo se spomniti, kaj smo mi potrebovali, ko smo bili otroci in nas je bilo strah. Kako so naši starši regulirali naše otroške strahove?
• Pogovarjajte se o strahovih z otrokom, zanimajte se njegov svet. To je lahko zelo v pomoč, če je otrok doživel nekaj, kar ga je prestrašilo in je negotov.
• Ne poskušajte biti preveč zaščitniški. Dopustite otroku, da raziskuje svet okrog sebe, pajke, žuželke, ki se jih boji, hkrati pa ga ne silite v situacije, ki so preveč strašljive zanj, z namenom, da premaga strah.
• Poskušajte ostati mirni, vaša pretirana reakcija bo otroka še boj preplašila in ga naredila negotovega.
• Podpirajte ga in bodrite, medtem ko se uči obvladovati svoje strahove. Če se npr. vaš otrok boji teme, pustite nekje prižgano lučko, ali ostanite ob njem, da se pomiri in zaspi. Majhni otroci velikokrat težko zaspijo sami, saj spanec za njih pomeni konec aktivnosti in prekinitev stika s starši.
• Imejte kontrolo nad gledanjem televizijskega programa. Majhni otroci zelo težko regulirajo strahove, ki jih povzroča televizija, zato velikokrat ponoči sanjajo pošasti, ki ji gledajo v risankah. Preproste in nam nedolžne vsebine, kot je zelo priljubljen film Kekec, lahko otroku povzročijo veliko tesnobe in strahu.
• Objemite svojega otroka, če čutite, da ne zmore regulirati svojega strahu, saj ga je nek dogodek, ko je raziskoval okolico preveč vznemiril.

 Očka objemi me

Mama ne more nadomestiti očeta v njegovi vlogi očetovstva, ne glede na to, koliko si prizadeva biti aktivna, ambiciozna in samostojna, tako kot oče ne more nadomestiti matere v njenem materinstvu, kljub toplini, nežnosti in sočutju do otroka. Oče je enkratna in neponovljiva oseba v otrokovem doživljanju, njegov odnos do otroka, sebe, matere, babice in dedka ter širše okolice bo otrok ponotranjil, kot globok notranji stik z očetom in ga odnesel v svet, kjer bo tega očeta nezavedno vedno znova iskal, tudi ko le tega že dolgo več ne bo.

Zato destruktivna vedenja očeta, kot je čustveno odsoten oče, zasvojeni oče, nasilni oče, pustijo v otroškem svetu neizpolnjena hrepenenja po ljubezni in sprejetosti. Tak oče ne zmore poiskati stika z otrokom in zadovoljiti njegovih potreb po bližini. Ko otrok odraste bo nenehno iskal manjkajoči košček topline in sprejetosti, potrditve, da je v redu, da je sprejet, našel bo pa stik v tistem čutenju, kjer ga je oče najmočneje zaznamoval, saj tam oče najgloblje biva.

Biti čustveno prisoten oče, pomeni za moškega postati ranljiv in si dovoliti začutiti ranljivi otroški svet, ki ga neločljivo poveže s čutenji in spomini iz njegovega otroštva. Če oče, kot fantek, ni našel stika z očetom in so bila njegova čutenja blokirana s stavki: «ne joči, saj si že velik, ne sme te biti strah, saj nisi baba, kaj se pa cmeriš:, bo zelo težko sprejel otrokov naravni svet žalosti in strahu. Ker so bila ta čutenja zanj prepovedana, v njih ni bil sprejet, se teh čutenj boji,  jih bo pri otroku spregledal, preziral, osramotil ali ponižal z natanko tistimi stavki, ki jih je sam slišal od očeta. S tem bo nezavedno prenesel model očetovstva, ki ga je sprejel od svojega očeta, na svoje otroke. Kajti biti preziran ali prezirati drugega, ga osramotiti, ponižati, spregledati v tem kar čuti, pomeni biti moški in pomeni biti oče. Tam je naglobji stik, ki ga je oče nezavedno prenesel na otroke. Ko se oče sooči s svojo primarno bolečino odsotnosti očeta in neizpolnjenimi hrepenenji po njem, zmore razmejiti svoj otroški svet, svoje nezadovoljene potrebe in potrebe, ki jih ima ob njem njegov otrok.

Bližina odnosa, ki jo oče vzpovstavi z otrokom, je torej močno odvisna od očetove sposobnosti ponovno se ozreti v svoj otroški svet, prečutiti ta svet in se sprejeti v tistih delih svoje osebnosti, ki jih je kot otrok moral odrezati, saj je čutil, da če je jezen, ali žalosten, besen ali ga je strah, ni sprejet. Torej oče, ki je moral biti kot fantek pogumen, močen, samozavesten in je osvajal vsa priznanja v okolici, ni pa smel biti odvisen, ranljiv in nesamostojen, bo zelo težko sprejel sinovo upiranje raznim interesnim dejavnostim, njegov strah in nesamostojnost, zadnje mesto na Cicibanovem krosu, zgrešen gol pri nogometu…

Otrok lahko tudi najde stik z očetom na način, da zadovolji očetove neizpolnjene otroške potrebe. V tem primeru oče išče svojo izgubljeno otroštvo, kar pomeni, da otrokove potrebe niso zadovoljene, otrok še naprej ostaja neviden in neslišan. Če očetu, kot fantku niso dovolili igrati harmonike, ker ni bilo denarja za glasbeno šolo,on pa  je po tem zelo hrepenel, bo ta oče s svojimi neizpolnjenimi hrepenenji vplival na otroka, na način, da bo otrok zanj igral harmoniko. S tem bo oče zapolnil svojo manjkajočo vrzel, ob tem pa ne bo opazil, kako njegov sin sovraži harmoniko in bi se raje podil po igriščih za nogometno žogo ter kako močno je svojo bolečino, ne da bi hotel, prenesel na sina.

Oče prav tako da model, kaj pomeni biti moški ob ženski. Oče, ki spoštuje mater svojih otrok, jo začuti v njenih čutenjih, zmore mater umiriti v njenih stiskah, kot moški, saj loči svoja čutenja od maminih ter se jih ne boji, ne beži pred svetom materinih čutenj, bo fantku dal model moškega ob ženski in punčki, model kako je biti ženska ob moškem. Tako bo izbira partnerja v prihodnosti zaznamovana z odnosom, ki sta ga starša imela drug do drugega. Če je oče našel odgovor, kaj pomeni biti moški v odnosu do ženske ter je bil zmožen in sposoben razmejiti otroška hrepenenja po topli in ljubeči materi, ki jih nezavedno projicira v odnos z žensko, bodo otroci odhajali v svet z občutkom vere vase, poguma, manj jih bo strah izzivov in lažje se bodo soočali z življenjem.

Imeti očeta je ena najglobljih in najmočneje zavezujočih izkušenj za otroka. Če oče manjka, v otroškem svetu za vedno ostane praznina in neizpolnjeno hrepenenje po stiku. Zapolniti to hrepenenje pomeni, zadovoljiti svojega otroka v njegovih potrebah, kajti otrok bo naredil vse, da bo v očetu prebudil najbolj ranljiva čutenja.

Kako lahko oče poišče stik z otrokom?

• Verbalen način, skozi pogovor, da vztraja ob otroku, ko je v stiski in išče stik, ko se mu le ta umika ter skozi ovrednotena čutenja.
• Neverbalni način, s tem ko verjame v otroka, ga podpira, sprejema v tem kar čuti in doživlja.

Biti sprejet in ljubljen s strani očeta, daje otroku občutek varnosti, miru in vere vase. To so pa tisti temelji v otrokovi osebnosti, ki omogočajo varen in stabilen odhod v svet.