Ključ za rešitev se skriva pri starših in njunem sodelovanju. Kaj se dogaja čustveno v družini med staršema, koliko sta prisotna z mejami, koliko sodelujeta z otroki? Ali oče v sodelovanju z mamo postavlja strukturo družini, otrokom ali sta dosledna, predvidljiva?

Družinski sistem da odgovor na to stisko. Starši prihajajo k meni obupani, z občutkom nemoči, strahu. Otroci odklanjajo hrano, pozabijo iti na WC, niso zaspani in tožijo, da ga ves dan kontrolirajo in pulijo iz računalnika – igric, pokra, facebooka itd.

Smiselno je, da starši razmislimo, kaj počne naš otrok za računalnikom in koliko tega časa tam preživi. Veste začne se zelo nedolžno. Utrujeni starši, polni stresa in skrbi pustijo da se otrok zabava za računalnikom. To jim ustreza, ker se potem sami spočijejo, se ne rabijo ukvarjat s stiskami in prepiri med brati in sestrami. Če imate dva otroka, imate v hiši v enem dnevu vsaj 10 konfliktov. Vse to je naporno regulirati in se ob tem umiriti. Kajti ženska, ki ni začutena in je sama ob svojem zaposlenem možu, ji je težje biti mama. Pa ne da je slaba mama, samo težje je, kot če imaš podporo in razumevanje, ter nekoga, ki pride domov te objame, posluša, ti je naklonjen in s teboj deli in rešuje težave, ki jih imata skupaj v zunanjem svetu.

Starši torej nemirnega otroka umirijo z igricami, televizijskimi programi. Otrok, ki je za računalnikom nima nobenih potreb, ni zahteven, v hiši je tišina in starša imata mir. Nemir, ki ga izraža otrok, je verjetno nemir družine kot celotnega sistema. Ker starša otroku ne pomagata predelati nastalih stisk, mu zaposlitev z računalnikom omogoča umik od le teh, saj jih takrat ne čuti. Odraščajoč otrok v družinskem sistemu, si sam ne zmore postaviti mej, zato to morata to storiti starša, ki mu s tem pokažeta model , kako postavite meje sebi in drugim, kar boo otrok še kako potreboval, ko odraste.

2. Kaj lahko naredimo starši?

Torej starša sta tista, ki morata ponovno najti odnos, ranljivost, bližino, se umiriti v sebi in drug ob drugem, potem pa bosta zmogla umiriti tudi otroka, ki z nenehno zaposlenostjo za računalnikom kar kriči po odnosu in toplini. Otrok tam pozabi, da je sam, da nikomur ni mar. Če otroku ne postavimo mej, se v njem začno počasi prebujati občutja: »Nihče me ne mara, nikomur ni mar zame.« Otrok za računalnikom pozabi na svoja občutja nevrednosti in nesprejetosti.

Če starša sama ne zmoreta sebe umiriti, se tudi otrok ne bo umiril. Gremo na dopust, otroka se kregata že pri vratih, mama ima že do avta vsega dovolj, v avtu se skrega še z možem, ker ne zmore prenašati nemira in kričanja… Oče ne naredi nič, takšen dopust se zgodi en krat, dvakrat, tretjič je v avtu že video zaslon ali se otroci zamotijo z igricami na telefonu ali z igralnimi konzolami, ki so prav priročne za reševanje stiske in starši rečejo, prav super je bilo letos, vso pot je bil v avtu mir. In ta zgodba se ponovi doma, vsako soboto, vsako popoldne po šoli, vsak prosti čas. Saj včasih mama ali oče rečeta : »Dovolj že imava teh igric, ugasni!«, pa kaj ko naslednji trenutek pridejo tako prav in zapolnijo prazen prostor, ko otroci sitnarijo, da nimajo kaj počet, da je vse brez veze, se kregajo, stepejo, skratka povzročajo ogromno hrupa in nemira, ki ga utrujena starša ne zmoreta več regulirati.

Kar pa je tisto, kar starša najgloblje utruja, pa je njun odnos. So bili še časi, ko sta si želela drugače, pričakovala, da se bo partner spremenil, ženska je upala, da jo bo poiskal, ji pokazal, da mu je mar, moški je upal, da ga bo ženska razumela, začutila in se umirila v sebi. Sedaj oba že obupavata, sta jezna drug na drugega, ali celo iščeta izhode v aferi. Vzdušje v družini je napeto, polno besa, jeze, užaljenosti, stiske in občutkov osamljenosti, prezira in zavrženosti. Vsa ta čutenja pa v prostoru družine ustvarjajo vzdušje globoke stiske, ki jo otroci čutijo in z njo živijo.

Kje sta torej tista starša, ki sta polna vneme in pozitivnih pričakovanj čakala rojstvo prvega otroka, se veselila novega začetka, brala knjige o vzgoji, hodila na izobraževanja..? Zakaj ravno ta dva starša danes ob odraščajočih otrocih preslišita glas vesti, ki jima pravi, otrok je preveč na računalniku, danes je preveč gledanja televizorja. Otroci namreč prenehajo igrati igrice vendar se naslednji moment zaposlijo z televizijo, ko je konec filma, pridejo k mami prosit za geslo na računalniku, če mama ne dovoli imajo naslednji trenutek v roki telefon in se z njim zabavajo. Da ne govorimo o otrocih, ki hodijo s televizijskimi programi spat, ker je staršem pretežko se ukvarjati z dajanjem otroka spat, ki imajo igralno konzolo v avtu, trgovini, šoli in kadar koli se jim zahoče. Govorimo o novi obliki zanemarjenosti otroka, ki se ne vidi navzven. Pred dnevi sem prisostvovala pogovoru moje hčere in njene prijateljice. Bile sta skupaj dva dni, se igrale v naravi in čas, ki sta ga preživele skupaj zapolnile na kreativen način. Pogovarjali sta se o deklici njune starosti, da ne želita več k njej na obisk, ker je ves čas na računalniku in pri njej nimata kaj početi. Podobne zgodbe nosi domov moj sedem letni sin, ki ima prijatelje, ki se ne znajo več igrati drugače kot z igralno konzolo. Fant pri sedmih letih nima prijateljev, ker se ne zmore družiti in igrati. Kako bo z njim, ko odraste? A lahko samo slišimo bolečino in krik teh otrok? Starši, se lahko zbudimo, se odločimo in temu naredimo konec?

Otrok potrebuje občutek, da nam je pomemben, da nam je mar. Postavljena pravila in meje mu dajejo občutek varnosti. Če so pravila preveč togo določena, se lahko zgodi, da bo vse življenje samo sledil navodilom drugih in se bal avtoritet, če ni pravil, ali jih je premalo, otrok sicer razvije več kreativnosti in spontanosti, vendar se v preveč odprtem »prostoru« izgubi. Obe skrajnosti v otroku vzbujata občutja zavrženosti in osamljenosti, da nikomur ni mar. Starši torej postavimo meje, pustimo, da otrok zaužije nekaj tega sveta, naj odkriva nove tehnike, dobre plati računalništva, televizije, hkrati pa bodimo pozorni na čas, ki ga preživijo za temi aparati.

2.Kako vidva z možem rešujeta težavo nenehne potrebe po računalniku, filmih, risankah…?

Poskrbiva, da imajo otroci družbo svojih vrstnikov, iščeva skupaj z njimi izzive v naravi, športu, glasbi,..Življenje resnično veliko nudi in je zelo bogato. Ko me sin vpraša, zakaj je dovolj računalnika, da še ni končal, mu odgovorim, da ga zunaj čakajo nove dogodivščine, da tudi zunaj ni še dokončal,… Ne poskušam takoj reševati njegove stiske, ko ne ve, kaj bi sam s seboj ko ugasnem vse aparate, preprosto ga pustim, da njegovi možgani sami najdejo odgovor. Običajno se v desetih minutah igrajo zunaj, skupaj rolajo, vmes malo skregajo in naslednji trenutek igrajo monopoli, vozijo s kolesom, rišejo, ko da so nerazdružljivi. A ni to otroštvo, ki je naravno in ima svoj smisel v odnosu in bližini? Pravica biti otrok nam je bila dana z rojstvom, naj bo otroštvo kot se ga starši sami spominjamo, polno druženja, gibanja, nagajivosti in kreativnosti. Vrnimo otroku ta svet, ker nam je mar.

3.Tukaj pa se odpira še en pereč problem, starši šele dvanajst letnih otrok so prestrašeni saj njihovi vrstniki pri teh letih postajajo spolno aktivni. Kakšen je vpliv TV, spleta, revij, .. na ta problem?

Vpliv medijev na mlade odraščajoče je katastrofalen. Pa ne gre le za tisti prizor spolnosti, ki je prikazan v skoraj »vsakem« filmu, to je še najmanj, tukaj je poplava pornografije na spletu, možnost nočnih ogledov filmov, ki ponujajo neprimerne vsebine. Da ne govorimo o nasilnih igricah, ki jih igrajo mladi, v katerih so posilstva, uboji, pretepanje, kri,.. Igrica, ki je prikazovala najbolj brutalna posilstva in nasilje, je bila v nekaj urah razprodana. Povprečna starost gledalcev je od 15 do 30 let. Kako naj se v tem svetu torej znajdejo mladi, kdo jih bo usmerjal in jim pokazal pot v življenju. Kdo jim bo pomagal, da se ne bodo izgubili? 79 odstotkov mladih od 14. do 17. leta je že bilo v stiku s pornografijo, ki prikazuje analno občevanje, orgije, nasilje, sadomazohizem, sodomijo… Edini pravi odgovor torej lahko dasta samo starša, ki sta našla sebe in svoje telo v odnosu, kjer je toplina, spoštovanje in bližina.

Statistični podatek govori o tem, da rodi pet mladostnic na tisoč letno, neželeno zanosi in splavi pa sedem od tisoč mladostnic. Pri nas podatek še ni toliko zaskrbljujoč, kot v drugih državah, ki so ti podatki bistveno višji. Očitno so mladi ozaveščeni o zaščiti. Vendar je to grozljivo. Ker nismo sposobni vzpostaviti pristnih odnosov in mladim dati odgovorov na vprašanja o spolnosti, jim v roke potisnemo kondome in rešimo problem.

Otroci v prezgodnji spolnosti iščejo varnost, pripadnost, potrditev, občutek vrednosti. Vse to pa so potrebe po tistih čustvenih primanjkljajih, ki so se skozi razvoj neopazno prikradle v čustveni svet otroka. Kolikokrat deset letni otrok reče mami objemi me, mama pa kuha in pospravlja in reče: »Daj mi mir, ..potem, … sedaj nimam časa.« Otroci vse povedo, pa jih mi resnično slišimo, ko je še čas, ali morajo zanosit, se zapit, uničit svoje telo pred računalnikom.., da se starši zbudimo. Statistični podatki kažejo, da mladi, ki stopijo prehitro v spolne odnose, bolj pogosto menjujejo partnerje, so bolj depresivni in nezadovoljni sami s seboj ter nesrečni v partnerskih odnosih, posledično pa je tudi več ločitev.

4.Torej otrok se bo slej ko prej srečal z vsebinami, ki niso primerne, ki ga bodo zmedle in mu dale neprimerno sliko spolnosti, kaj lahko naredimo?

Šest letno punčko so dali v varstvo k sorodnikom, kjer so imeli dvanajst let starega fanta. Skupaj s tem fantom je gledala pornografske vsebine z vednostjo staršev. Punca je prišla domov in opisovala vse te prizore, na kar je v šoli začela opisovati slike, ki jih je videla. Učiteljica je seveda mamo poklicala v šolo. Ko je mama vprašala sorodnico, zakaj je to dopustila, se ji je zdelo čudno, da sploh sprašuje in dodala, »Kaj pa je s tem narobe, saj ni videla nič slabega, samo to kar je res. Prej se sooči s tem, bolje zanjo. Naj gleda.« Tak odnos staršev do spolnosti je katastrofalen. Otroka te slike zmedejo in mu ne dajo odgovora na spolnost, ki je v odnosu med dvema, ki se imata rada. Posledica takega odnosa je, da se že manjši otroci začno samozadovoljevati, gredo prehitro v spolnost, jim je spolnost trofeja in potrditev, napačno iskanje bližine, pomembnosti.

Celotna družba izraža svoj nepredelani sram skozi prikazovanje spolnosti na način, ki ni pristen in nima veze z odnosi. Če vtipkamo na Google sex, dobimo okrog 3 milijarde zadetkov. Vse to pa vpliva na mlade odraščajoče, ki slej ko prej vtipkajo to besedo iz radovednosti in iz igre. To je nasilje nad otrokom, zloraba. Kolikokrat se na čisto nedolžni strani, ki jo odprete na spletu, odpre okvirček, kjer ženske ponujajo svoje telo, ali slika, kjer so ženske skoraj gole… Z vsem tem se otrok že zelo zgodaj sreča in če ne dobi odgovora od očeta in mame, bo tam težko. Iskal bo odgovor drugje in ga tudi dobil. Vendar bo ta odgovor poln sramu in tesnobe, negotovosti in krivde. Šel bo prehitro v spolnost, menjaval partnerje imel kasneje resnejše probleme v odnosih, skratka težko bo umiril svoje telo ter se srečal s svojim telesom na pristen način. Ne bo zmogel graditi spolnosti v odnosu, jemal bo ali preveč dajal. Ne bo našel stika s svojim telesom in s partnerjem, torej v tistem ključnem momentu, kjer se resnično začne odnos. Posledično po nekaj letih postanejo pari med sabo popolnoma spolno neaktivni. Nekateri pari, ki pridejo k meni v terapevtski proces nimajo več spolnih odnosov, včasih tudi več let. Kako bodo ti starši dali otroku odgovor na vse to, kar se začne dogajati z njegovim telesom v času pubertete.

5.Pravite, da je ključna družina, čemu je tako?

Resnično se obnašamo, kot da nam ni mar. Otrok se srečuje s temi vsebinami na tak ali drugačen način in hkrati ne ve kaj bi s tem, zato bo prvi odgovor in odziv na zmedo, ki je nastala v njegovi glavi, poiskal pri starših.

Mama bo hčerki dala odgovor, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni sprejeti sebe, svoje telo in se imeti rada. Dala bo odgovor, kaj pomeni biti ženska ob moškem, mama ob očetu…

Oče bo dal odgovor, kaj pomeni spoštovati žensko v odnosu in kaj pomeni zanj biti moški ob ženski, oče ob mami. Tukaj je tisto ključno, kar bo otrok iskal in odnesel v svet.

Hčerka bo vedno iskala model moškega, kot je njen oče, torej če je oče spoštoval mamo ter je zmogel ostati prisoten in sproščen ob svoji ženi, če je predelal svoj strah pred ženskim izražanjem čutenj, hčerka ne bo iskala zlorabe, poniževanja in zavrženosti. Iskala bo model očeta. Iskala bo spoštovanje. Če je mama znala najti stik z očetom, se umiriti ob njem, ga sprejeti in ga imeti rada, bo hčerka ta model ponotranjila in ga odnesla v svet v odnose z moškimi. Enako je s sinom. Oče in mama imata odgovor, kaj pomeni biti moški v odnosu z žensko. To je ključno. Ne moremo izstopiti iz tega sveta, lahko pa svoj svet po svoje oblikujemo. Imamo vpliv in moč, da naredimo drugače za naše otroke.